Ta misel je ptica, ki redko se vrne,

že dolgo si bivši in čas je nekdanji,

le ko na pomlad se veter obrne

mi zopet po tebi dišijo kostanji.

Odhajaš neslišno, kot prah se nabira,

v spominu že skoraj nevidna je slika:

na trgu nekdo se za mano ozira

s pogledom, ki krilo premika.

Blediva kot madež rdečega vina,

že zdavnaj je fajront in šli so cigani,

kam pojde ljubezen, ko gre iz spomina,

kdo jo v brezpotju pogreje v dlani.

Že misliš, da nekoga poznaš; spustiš ga ZELO blizu, skupaj se imata lepo, počneta posebne stvari, ki so samo vajine … Verjameš v neko optimistično idejo, da te sprejema, sliši in vidi … in da bo vse v redu, da bosta skupaj prestala takšne in drugačne dneve … Sčasoma se bodo nejasnosti že razjasnile, zgladila bosta tisto trenje v odnosu, ki je posledica odraščanja in življenja v različnem okolju … Spoznala se bosta. Vidiš lepoto v njem (zato, ker jo seveda stalno iščeš - nič ne pride samo od sebe). (Za)upaš, da jo zna tudi on najti v tebi.

V resnici pa DVOMI. Ves čas, ko sta skupaj - niti ne išče, niti ne vidi, niti ne sliši. Sploh ni sposoben pobegniti svojim mislim, dvomom vase in obupu. Vedno le strahopetno v svoji glavi. Ko tako pač nikamor ne prideta in odnos končata, imaš seveda občutek, da je s tabo nekaj narobe oz. da si se premalo trudil.  Pa sej razumem, v čem je problem … Četudi smo skupaj, je med nami vedno nek prostor, ki nas ločuje. 

Dejstvo je, da ne moremo NIKOLI zares poznati nekoga. NIKOLI ne moramo misliti njegovih misli in čutiti njegovih čustev. Vedno smo samo v svojih čevljih - najbliže lahko nekomu pridemo le z empatijo in pa seveda (slepim) zaupanjem. To pa je težko. Slabe izkušnje … pomanjkanje samozaupanja in samozavesti. Občutek nezmožnosti, izoliranosti, in osamljenosti. Gre bolj za to, koliko smo sposobni verjeti, da nas ima lahko sočlovek rad. Torej, da v njem vidimo neko “točko” odobravanja, ljubezni. Gre za to, koliko smo sposobni verjeti vase, sami sebi privoščiti ljubezen.

Na žalost pa tega večina ljudi, ki jih poznam, ni sposobna. Raje se zadržujejo v svojih glavah, se ubadajo s svojimi problemi (si jih seveda tudi sami pridno producirajo) … Seveda pa življenje ne bi bilo zabavno brez nekaj izbranih ljudi, ki z vso pozornostjo zasipajo njihov osamljeni ego z manjvrednostnim kompleksom.

Ubogi ljudje. S čim vse mrcvarijo svoj izmučeni um … in srce. Smilijo se mi. Ampak - sami se odločimo, kaj smo in kaj ne. Vprašanje je samo, ali smo sposobni sebi privoščiti ljubezen.

“VSE si, kar je, tvoje misli, tvoje življenje, uresničitev tvojih sanj. VSE si, kar izbereš, da boš. Neomejen si kakor neskončno vesolje.” (Shad Helmstetter)

 Res je.

Sarajah

In other words:

CARPE DIEM!

Občutek imam, da gre (vsaj v naši družini) samo za izpolnjevanje nekih zunanjih smernic. Recimo: velika noč. Prve asociacije: barvanje jajc, fehtanje potice pri vseh možnih tetah in babicah in ostalih (domnevno) dobrih kuharicah, velik (tudi drag) kos domače šunke, hren … in posledično: PREnažiranje z naštetim. In samo to. Aja, pa v nedeljo zjutraj nas obvezno obišče zajec (do mojega 21. leta te priložnosti še ni nikoli zamudil, zato imam občutek, da je (kljub finančni stiski) zasvojen z obdarovanjem). No, to so neki zunanji dogodki, ki seveda ne smejo manjkat.

Problem pa je v tem, da vsi vso pozornost usmerjajo SAMO v dogajanje (na primer: jajca morjo bit enakomerno pobarvana in bognedaj da kakšno poči - zarad tega utegne koga še infarkt) … Nihče pa nikogar ne vpraša: kako si spal/a; kako kej v Ljubljani; kako kej faks? Moti me torej totalno neupoštevanje človeškega faktorja. Se pravi - članov družine.

Dejstvo je, da mamo doma probleme. Pa sej je to tud normalno - na kupu smo štirje totalno različni karakterji, vsak ma svoje potrebe, vsak od sočloveka potrebuje neki drugega. Edino logično je, da je težko usklajevat potrebe vseh ostalih + uveljavlat še svoje lastne. Dokler sva bila z bratom še majhna, ni bilo problema. Oči in mami sta imela vzpostavljen nek odnos, ki je temeljil predvsem na skupni nalogi: vzgoji otrok. Zdaj pa sva tud z bratom (vsaj približno) že oblikovani osebnosti, posledično se je dinamika med starši podrla do praelementov.

In smo se nehal poslušat. Pogosto slišim, kako lepše je bilo, ko sva bila še majhna (resnično OPROSTITE, ker sem odrasla). Ampak - a ni ves smisel tega, da maš otroke lih to, da sčasoma odrastejo v SAMOSTOJNE osebnosti; naloga starševa pa, da nas tako vzgojijo? Ampak ne - pri nas je “imeti otroke” neko zavetje - smisel življenja. Ko ni več otrok (al pa ko zrastejo), nima življenje nobenega smisla več.

Pa kaj se je zgodilo z lastnimi željami?! Noben od njiju se sploh ne zma poslušat - kaj si želi, kaj bi počel … Še med sabo se ne znata poslušat. Mami nardi vse, kar se sprdne njen mož. In posledica: zmedeni otroci, ki v neki točki postanejo starši, prijatelji in psihologi svojim staršem.

Zdaj pa pridno sedi in pojej čimveč potice in pirhov in hrena in šunke. Potem pa nazaj pred TV.

Dobro, da bom čez praznike delala.

Neki od tega, v glavnem. Čimprej spat, da gre to mimo.

Sprva (ko sem bila še majhna) mi je blo pač zabavno, ko mi na njih nihče (s tem mislim na starše in vse ostale blazno pametne odrasle) ni znal odgovoriti. Danes pa me iskanje odgovorov zabava na drugačen način. Predstavlja mi neke vrste izziv, navdaja me z navdušenjem, življenjsko energijo. Ljudje smo raziskovalci. In ni le ta (končni in minljivi) svet tisti, ki ga raziskujemo …

Resnična svoboda, prava neskončnost sta v naših glavah, v naši duši. Zato je tako zabavno iskati odgovore na vprašanja, na katera ne morem odgovoriti - domišljija podira vse meje, ki so mi jih privzgojili in katerih v resnici sploh ne razumem. Občutek je, kot bi letela.

Kaj je sploh realno(st), resnično(st)?

Všeč mi je Poe-jev verz:

All we see or seem … is but a dream within a dream.

Kaj je torej zares resnično - stanje budnosti ali spanja? In - ali je to sploh pomembno? Vedno smo tam mi - čustvujemo, razmišljamo … Tudi v sanjah vonjamo, okušamo, slišimo, gledamo, čutimo in čustvujemo. Kdo lahko reče, da samo sanjamo in da v svojih sanjah nismo resnični? Sicer pa se je s tem ubadal že Descartes …

Spomnim se nekega občutka … morala sem biti še zelo majhna, še v vrtcu, ko smo šli na morje. Omotična in utrujena od poti (vročina v avtombilu, slab spanec pretekle noči …) sem takoj stelka na plažo in do kolen zabredla v hladno vodo. Tisti trenutek me je pahnil v zamaknjenost -  sol v zraku, hladno morje in žgoče sonce; obzorje me je povleklo vase in spomnim se, kako sem se vprašala: “Ali je vse to sploh res?” … To se je spraševal otrok pri petih, šestih letih!?

Včasih sem se tega dela sebe bala - navdajal me je z občutkom spremenljivosti, nekonstantnosti, ne-varnosti … ta del mene je nagnjen k podiranju realnosti, razdiranju snovne resničnosti do elementov. Je destruktiven … a ponuja raznoliko dojemanje vsega.

A danes vem, da nisem odvisna od fizičnega sveta, ni mi je neznan in ki se ga ne morem zares dotakniti … kamorkoli grem in karkoli že doživljam (pa če sanjam ali pa sem budna) - vedno sem tam JAZ sama, s sabo nosim izkušnje, spomine, čustva.

In tako mi ta destruktiven del mene pomaga leteti v časih, ki niso namenjeni sanjačem.