Čevlji nekoga drugega …
Ljudje smo si takoooo zeloooooo različni.
Že misliš, da nekoga poznaš; spustiš ga ZELO blizu, skupaj se imata lepo, počneta posebne stvari, ki so samo vajine … Verjameš v neko optimistično idejo, da te sprejema, sliši in vidi … in da bo vse v redu, da bosta skupaj prestala takšne in drugačne dneve … Sčasoma se bodo nejasnosti že razjasnile, zgladila bosta tisto trenje v odnosu, ki je posledica odraščanja in življenja v različnem okolju … Spoznala se bosta. Vidiš lepoto v njem (zato, ker jo seveda stalno iščeš - nič ne pride samo od sebe). (Za)upaš, da jo zna tudi on najti v tebi.
V resnici pa DVOMI. Ves čas, ko sta skupaj - niti ne išče, niti ne vidi, niti ne sliši. Sploh ni sposoben pobegniti svojim mislim, dvomom vase in obupu. Vedno le strahopetno v svoji glavi. Ko tako pač nikamor ne prideta in odnos končata, imaš seveda občutek, da je s tabo nekaj narobe oz. da si se premalo trudil. Pa sej razumem, v čem je problem … Četudi smo skupaj, je med nami vedno nek prostor, ki nas ločuje.
Dejstvo je, da ne moremo NIKOLI zares poznati nekoga. NIKOLI ne moramo misliti njegovih misli in čutiti njegovih čustev. Vedno smo samo v svojih čevljih - najbliže lahko nekomu pridemo le z empatijo in pa seveda (slepim) zaupanjem. To pa je težko. Slabe izkušnje … pomanjkanje samozaupanja in samozavesti. Občutek nezmožnosti, izoliranosti, in osamljenosti. Gre bolj za to, koliko smo sposobni verjeti, da nas ima lahko sočlovek rad. Torej, da v njem vidimo neko “točko” odobravanja, ljubezni. Gre za to, koliko smo sposobni verjeti vase, sami sebi privoščiti ljubezen.
Na žalost pa tega večina ljudi, ki jih poznam, ni sposobna. Raje se zadržujejo v svojih glavah, se ubadajo s svojimi problemi (si jih seveda tudi sami pridno producirajo) … Seveda pa življenje ne bi bilo zabavno brez nekaj izbranih ljudi, ki z vso pozornostjo zasipajo njihov osamljeni ego z manjvrednostnim kompleksom.
Ubogi ljudje. S čim vse mrcvarijo svoj izmučeni um … in srce. Smilijo se mi. Ampak - sami se odločimo, kaj smo in kaj ne. Vprašanje je samo, ali smo sposobni sebi privoščiti ljubezen.
“VSE si, kar je, tvoje misli, tvoje življenje, uresničitev tvojih sanj. VSE si, kar izbereš, da boš. Neomejen si kakor neskončno vesolje.” (Shad Helmstetter)
Res je.
Sarajah
April 1st, 2008 at 20:16
Odlična zadnja misel! Se strinjam z napisanim.
Veliko ljudi nameni preveč časa razmišljanju o zadevah o katerih ni smisleno rezmišljat, včasih se je le treba prepustit dogodkom, občutjem, čustvom…Res je, da si lahko zarad tega velikokrat razočaran, vendar če ne tvegaš tudi nekegeda dne ne bo veliko “profitiral”….
April 3rd, 2008 at 16:27
Jap! Točno tako!
Nekako sem mnenja (opažam pač), da s(m)o slovenci nasploh zelo “premišljena” bitja - v smislu, da si nikakor ne upamo SKOČIT v vodo, ne da bi prej preverili njeno temperturo, globino, smer vetra, možnost, da te med samo izvedbo skoka poserje kakšen galeb (kar bi imelo seveda katastrofalne posledice) … pa še pol si ne upamo/upajo skočit!? Na kratko: NAVADNE PRPE S(M)O!!!
Včas je enostavno treba skočit not pa plavat. Pa kvečjemu pol razmišljat.
Če bi tko razmišljal že kot otroci ne bi nikol shodil - preveč bi se namreč bal padca. Sej res, da boli, ampak to pomen, da ŽIVIMO! Bolš kot skos razmišljat … da se na tebi začne nabirat prah in mah … in otopiš. Samo zato, ker te je strah premaknit se.
Treba je živet, tud če včas boli.
Da ti na koncu kaj ostane … spomini in pa zadovoljstvo, da si živel.