*} Sarajah {*

KAM POJDE LJUBEZEN? 

Ta misel je ptica, ki redko se vrne,

že dolgo si bivši in čas je nekdanji,

le ko na pomlad se veter obrne

mi zopet po tebi dišijo kostanji.

Odhajaš neslišno, kot prah se nabira,

v spominu že skoraj nevidna je slika:

na trgu nekdo se za mano ozira

s pogledom, ki krilo premika.

Blediva kot madež rdečega vina,

že zdavnaj je fajront in šli so cigani,

kam pojde ljubezen, ko gre iz spomina,

kdo jo v brezpotju pogreje v dlani.

Ljudje smo si takoooo zeloooooo različni.

Že misliš, da nekoga poznaš; spustiš ga ZELO blizu, skupaj se imata lepo, počneta posebne stvari, ki so samo vajine … Verjameš v neko optimistično idejo, da te sprejema, sliši in vidi … in da bo vse v redu, da bosta skupaj prestala takšne in drugačne dneve … Sčasoma se bodo nejasnosti že razjasnile, zgladila bosta tisto trenje v odnosu, ki je posledica odraščanja in življenja v različnem okolju … Spoznala se bosta. Vidiš lepoto v njem (zato, ker jo seveda stalno iščeš - nič ne pride samo od sebe). (Za)upaš, da jo zna tudi on najti v tebi.

V resnici pa DVOMI. Ves čas, ko sta skupaj - niti ne išče, niti ne vidi, niti ne sliši. Sploh ni sposoben pobegniti svojim mislim, dvomom vase in obupu. Vedno le strahopetno v svoji glavi. Ko tako pač nikamor ne prideta in odnos končata, imaš seveda občutek, da je s tabo nekaj narobe oz. da si se premalo trudil.  Pa sej razumem, v čem je problem … Četudi smo skupaj, je med nami vedno nek prostor, ki nas ločuje. 

Dejstvo je, da ne moremo NIKOLI zares poznati nekoga. NIKOLI ne moramo misliti njegovih misli in čutiti njegovih čustev. Vedno smo samo v svojih čevljih - najbliže lahko nekomu pridemo le z empatijo in pa seveda (slepim) zaupanjem. To pa je težko. Slabe izkušnje … pomanjkanje samozaupanja in samozavesti. Občutek nezmožnosti, izoliranosti, in osamljenosti. Gre bolj za to, koliko smo sposobni verjeti, da nas ima lahko sočlovek rad. Torej, da v njem vidimo neko “točko” odobravanja, ljubezni. Gre za to, koliko smo sposobni verjeti vase, sami sebi privoščiti ljubezen.

Na žalost pa tega večina ljudi, ki jih poznam, ni sposobna. Raje se zadržujejo v svojih glavah, se ubadajo s svojimi problemi (si jih seveda tudi sami pridno producirajo) … Seveda pa življenje ne bi bilo zabavno brez nekaj izbranih ljudi, ki z vso pozornostjo zasipajo njihov osamljeni ego z manjvrednostnim kompleksom.

Ubogi ljudje. S čim vse mrcvarijo svoj izmučeni um … in srce. Smilijo se mi. Ampak - sami se odločimo, kaj smo in kaj ne. Vprašanje je samo, ali smo sposobni sebi privoščiti ljubezen.

“VSE si, kar je, tvoje misli, tvoje življenje, uresničitev tvojih sanj. VSE si, kar izbereš, da boš. Neomejen si kakor neskončno vesolje.” (Shad Helmstetter)

 Res je.

Sarajah