Hmmm … če me kdo to vpraša ponavad začnem z: “Nič … in vse.”

Pride obdobje eskapizma. Ko nisem zadovoljna s svojim načinom življenja … občutek dobim, da bi morala počet nekaj drugega. Da to, kar počnem zdaj ni tisto “pravo”. In seveda me prime, da bi enostavno VSE pustila in odletela stran. V svobodo …
Najbrž taka obdobja morajo pridt. Da ne “zaspiš” tam, kjer ti ni namenjeno obstat za celo življenje.

In - recimo, da bi res pobegnila - s tem bi obupala nad trenutnim načinom lajfa; kdo pa mi zagotavlja, da ne bi obupala tudi tam, kamor bi pobegnla? So neke skrajnosti, na katere moraš pomislit, da izživiš napetost, ki se nabira; in pa seveda da pretehtaš kam pelje tvoj lajf, nardiš kakšen konkreten kompromis, da zadevo spremeniš.

Na kratko: je že mim … Thanx for the concern.