Beseda “praznik”
Kaj sploh so prazniki?
Občutek imam, da gre (vsaj v naši družini) samo za izpolnjevanje nekih zunanjih smernic. Recimo: velika noč. Prve asociacije: barvanje jajc, fehtanje potice pri vseh možnih tetah in babicah in ostalih (domnevno) dobrih kuharicah, velik (tudi drag) kos domače šunke, hren … in posledično: PREnažiranje z naštetim. In samo to. Aja, pa v nedeljo zjutraj nas obvezno obišče zajec (do mojega 21. leta te priložnosti še ni nikoli zamudil, zato imam občutek, da je (kljub finančni stiski) zasvojen z obdarovanjem). No, to so neki zunanji dogodki, ki seveda ne smejo manjkat.
Problem pa je v tem, da vsi vso pozornost usmerjajo SAMO v dogajanje (na primer: jajca morjo bit enakomerno pobarvana in bognedaj da kakšno poči - zarad tega utegne koga še infarkt) … Nihče pa nikogar ne vpraša: kako si spal/a; kako kej v Ljubljani; kako kej faks? Moti me torej totalno neupoštevanje človeškega faktorja. Se pravi - članov družine.
Dejstvo je, da mamo doma probleme. Pa sej je to tud normalno - na kupu smo štirje totalno različni karakterji, vsak ma svoje potrebe, vsak od sočloveka potrebuje neki drugega. Edino logično je, da je težko usklajevat potrebe vseh ostalih + uveljavlat še svoje lastne. Dokler sva bila z bratom še majhna, ni bilo problema. Oči in mami sta imela vzpostavljen nek odnos, ki je temeljil predvsem na skupni nalogi: vzgoji otrok. Zdaj pa sva tud z bratom (vsaj približno) že oblikovani osebnosti, posledično se je dinamika med starši podrla do praelementov.
In smo se nehal poslušat. Pogosto slišim, kako lepše je bilo, ko sva bila še majhna (resnično OPROSTITE, ker sem odrasla). Ampak - a ni ves smisel tega, da maš otroke lih to, da sčasoma odrastejo v SAMOSTOJNE osebnosti; naloga starševa pa, da nas tako vzgojijo? Ampak ne - pri nas je “imeti otroke” neko zavetje - smisel življenja. Ko ni več otrok (al pa ko zrastejo), nima življenje nobenega smisla več.
Pa kaj se je zgodilo z lastnimi željami?! Noben od njiju se sploh ne zma poslušat - kaj si želi, kaj bi počel … Še med sabo se ne znata poslušat. Mami nardi vse, kar se sprdne njen mož. In posledica: zmedeni otroci, ki v neki točki postanejo starši, prijatelji in psihologi svojim staršem.
Zdaj pa pridno sedi in pojej čimveč potice in pirhov in hrena in šunke. Potem pa nazaj pred TV.
Dobro, da bom čez praznike delala. 
March 24th, 2008 at 20:19
Kot večina družin - žal. Se sama spomin, da je bila včasih ful štala ker recimo nisem hotelaa jest potice - ker mi pač preveč všeč.
Kaj češ tak je.