… Sanje …
Vedno sem se ubadala s čudnimi vprašanji.
Sprva (ko sem bila še majhna) mi je blo pač zabavno, ko mi na njih nihče (s tem mislim na starše in vse ostale blazno pametne odrasle) ni znal odgovoriti. Danes pa me iskanje odgovorov zabava na drugačen način. Predstavlja mi neke vrste izziv, navdaja me z navdušenjem, življenjsko energijo. Ljudje smo raziskovalci. In ni le ta (končni in minljivi) svet tisti, ki ga raziskujemo …
Resnična svoboda, prava neskončnost sta v naših glavah, v naši duši. Zato je tako zabavno iskati odgovore na vprašanja, na katera ne morem odgovoriti - domišljija podira vse meje, ki so mi jih privzgojili in katerih v resnici sploh ne razumem. Občutek je, kot bi letela.
Kaj je sploh realno(st), resnično(st)?
Všeč mi je Poe-jev verz:
All we see or seem … is but a dream within a dream.
Kaj je torej zares resnično - stanje budnosti ali spanja? In - ali je to sploh pomembno? Vedno smo tam mi - čustvujemo, razmišljamo … Tudi v sanjah vonjamo, okušamo, slišimo, gledamo, čutimo in čustvujemo. Kdo lahko reče, da samo sanjamo in da v svojih sanjah nismo resnični? Sicer pa se je s tem ubadal že Descartes …
Spomnim se nekega občutka … morala sem biti še zelo majhna, še v vrtcu, ko smo šli na morje. Omotična in utrujena od poti (vročina v avtombilu, slab spanec pretekle noči …) sem takoj stelka na plažo in do kolen zabredla v hladno vodo. Tisti trenutek me je pahnil v zamaknjenost - sol v zraku, hladno morje in žgoče sonce; obzorje me je povleklo vase in spomnim se, kako sem se vprašala: “Ali je vse to sploh res?” … To se je spraševal otrok pri petih, šestih letih!?
Včasih sem se tega dela sebe bala - navdajal me je z občutkom spremenljivosti, nekonstantnosti, ne-varnosti … ta del mene je nagnjen k podiranju realnosti, razdiranju snovne resničnosti do elementov. Je destruktiven … a ponuja raznoliko dojemanje vsega.
A danes vem, da nisem odvisna od fizičnega sveta, ni mi je neznan in ki se ga ne morem zares dotakniti … kamorkoli grem in karkoli že doživljam (pa če sanjam ali pa sem budna) - vedno sem tam JAZ sama, s sabo nosim izkušnje, spomine, čustva.
In tako mi ta destruktiven del mene pomaga leteti v časih, ki niso namenjeni sanjačem.
